V Patni sva z Narajan Prasadom postala dobra prijatelja. Kot je v navadi pri prijateljih, me je hotel seznaniti s svojim dragim prijateljem, zdravnikom, ki je vodil rentgensko kliniko. Ta naju je nekega dne sprejel v svoji pisarni in naju povabil, naj prisedeva k mizi. Čeprav se je rodil kot hindujec, je bil razočaran nad predsodki do nižjih kast in se je predvsem zato spreobrnil v muslimana. Zdaj je preučeval sveti Koran in se preimenoval v Mohameda. Še naprej je priznaval nauk Bhagavad-gite, ni pa hotel pripadati veri, ki je podpirala zapostavljanje ljudi na podlagi rojstva. Izzval sem ga: »Ampak Gita nikogar ne zapostavlja na podlagi rojstva. Številni med največjimi hindujskimi svetniki so se rodili v nižjih kastah. Bhagavad-gita nas uči, da nismo snovno telo, temveč neumrljive duše.«
Razpravljala sva o pravih temeljih vere in iskala vzporednice med Bhagavad-gito, Svetim pismom in Koranom. Še naprej sva se sestajala in drug drugega bogatila z nepristranskim pogovorom brez predsodkov. Ni me poskušal spreobrniti v muslimana, jaz pa njega ne v kaj drugega. Z medsebojnim spoštovanjem sva si delila spoznanja. V najinem pogovoru sem čutil Božjo milost, ki je na poseben način tekla skozi vse velike svete spise, svetnike in vere. Vedno bolj sem se zavedal, da je najširše gledano iskrena vdanost Bogu edino sredstvo za premostitev prepirov in nesloge v svetu, ne glede na to, po kateri poti hodimo in kako ozka je.
Nekega dne sem sedel na bregu Gangesa in po pogovoru z Mohamedom vprašal Narajan Prasada: »Kako to, da imaš tako rad nekoga, ki je druge vere, in to v državi, kjer je toliko sovražnosti med vajinima verama?«
S toplim nasmehom je rekel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. »Pes prepozna svojega gospodarja v vsaki obleki. Ta je lahko v meniškem oblačilu, obleki s kravato ali gol, ampak pes ga bo vedno prepoznal. Če ne znamo prepoznati Boga, svojega dragega gospodarja, ki pride v obleki druge vere, smo nižji od psa.«
Radhanath Svami, odlomek iz knjige Pot domov
