Knjiga Pot vase je pomembno duhovno darilo človeštvu. Radhanath Svami nas nagovarja s svojimi modrimi mislimi, poučnimi zgodbami ter sporočili iz hinduistične, krščanske in širše religiozne tradicije. Sporoča nam, da je pot vase v resnici pot k Bogu in njegovi vseobsežni ljubezni. Srčno nas vabi na to pot. Njegovo povabilo je polno razumevanja za človeške tegobe in hotenja, ljubeče, potrpežljivo, a vendar močno in odločno. Mu bomo prisluhnili?

Vidim, da zamujam. Bila sem na poti, potem pa se v obilici mailov hitro zgodi, da kak odgovor ne odleti pravočasno.
Če je še čas, sem počaščena, da lahko preberem knjigo preden izide in napišem blurb, če je prepozno, jo preberem, ko izide ;)
Vsekakor se strinjam, da delimo enake vrednote in tudi namen, kar samo potrjuje dejstvo, da so najbrž “pravilni” ;)

Prebral sem knjigo Pot vase. Pravzaprav je nisem zgolj bral. Z velikim spoštovanjem do napisanega in z željo, da bi se mi prebrano še bolj vtisnilo v spomin, sem s pisalom obkroževal, podčrtaval in dopisoval klicaje k besedam, stavkom, odlomkom, ki so me navdušili. Tega nisem nameraval, a se je začelo obkroževanje stavkov že v uvodu: “Vse naše neštete želje, nenasitna hrepenenja, kratkotrajna zadovoljstva in neizogibna razočaranja imajo en sam izvor: pozabili smo na spečo ljubezen v sebi. Naša največja potreba je, da jo spet odkrijemo in prebudimo.” Spet odkrijemo in prebudimo! Prav temu je knjiga namenjena. RADHANATH SVAMI nam ne zapoveduje, zelo prijazno in nazorno, z mnogimi primeri in obrazložitvami nam razkrije svoja vedenja in spoznanja ter seveda preko sebe spoznanja svojih učiteljev o vprašanjih duhovnosti, duhovnega pogleda na svet in življenja v skladu bhakti joge, joge ljubezni. Iz zapisanih besed vejejo njegova modrost, dobrota, skromnost in želja, da pomaga tistim, ki se odpravljajo na pot iskanja odgovorov, na pot prebujenja vsega lepega in dobrega, kar je v nas, a smo na to pozabili. Z opisom pogovorov z naključnimi ljudmi, z znanci, s preprostimi, v srce segajočimi zgodbami iz sedanjosti in preteklosti, predvsem pa z zelo razumljivim podajanjem in razlago odlomkov BHAGAVAT-GITE nam avtor knjige odgovarja na številna vprašanja o nas samih (zelo mi ugaja prispodoba s kočijo), o našem lažnem ter pravem jazu, zakonu karme in minljivosti (v zvezi s tem me je v knjigi prevzela čudovita misel: “Zdi se, da vsi živimo na obali rojstva in smrti ter zidamo gradove posvetnih dosežkov v mivki materialnega obstoja. Toda ob zatonu življenja bo narasli ocean časa poslal usodne valove smrti in odplaknil vse. Nihče od nas ni izjema.”) “Lažni jaz raje nadzoruje kot služi in raje izkorišča kot ljubi.” še zapiše. Povsod okoli nas lahko zaznamo takšno vedenje. In kako ga pa premagati in odpraviti v dobrobit sebe in drugih? Odgovor je: v razvoju zavesti. Radhanath-Svami zagovarja nenasilje, sočutje, spoštljivost, potrpežljivost, odpuščanje, svetost življenja v vseh oblikah, opozarja na trpljenje živali, na onesnaževanje okolja (s tem povezani sta dve misli, ki sem si ju še posebej označil: GLAVNI VZROK ONESNAŽENOSTI OKOLJA JE ONESNAŽENO ČLOVEŠKO SRCE! in ČLOVEKOVE MISLI SO ONESNAŽENE S STRUPENIM POHLEPOM!) in še in še. Živimo v času, ko so tovrstne misli prepotrebne, ne zgolj za lepše, kvalitetnejše, srečnejše bivanje na tem planetu, pravzaprav gre že za vprašanje sploh obstoja nas in sveta. Smo soodgovorni za to, kar se dogaja. Če želimo kaj spremeniti, moramo ukrepati, začeti pri sebi. O tem sem razmišljal, ko sem pred leti napisal verze: Prav zdaj naj svoje sanje vam izdam, verjamem da sploh nisem sam, ko si predstavljam, kar se nemogoče zdi: da vest nas povezuje in bodri v sočutju in pravičnosti, in pest, ki udarja, spremeni v ljubečo dlan. Ja čas, je skrajni čas, da zaživi, kar dobrega je v nas, prav zdaj! …V prekomernem izkoriščanju vsega kar nas obdaja, v brezumnem hlepenju po dobičku, brez razmišljanja o dolgoročnih uničujočih posledicah iščemo srečo, potešitev za praznino, za nenehno lakoto, ki je z materialnimi dobrinami ne moremo potešiti. (Reklame mamijo in oglasi všečni: kupite le še to pa boste srečni! A konca ni, ponudba se spreminja in sreča nam beži, izmika se, izginja…-odlomek pesmi Lakota). Srca je potrebno napolniti z milino, s sočutjem, z ljubeznijo. Nenehno med drugimi iščemo krivce za svoje neuspehe, razočaranja, nezadovoljstvo, namesto da bi spoznali, da smo za vse to odgovorni sami, zaradi napačnega dojemanja sebe in pozabljenega resničnega smisla našega obstoja. To privede do našega povsem zgrešenega dojemanja, odzivanja ter delovanja. V knjigi sem podčrtal: “Kaj radi se enačimo z družbenimi opredelitvami-moški, ženska, mlad, star, Indijec, Američan, Jud, črnec, belec, musliman – oziroma s tem, kar imamo, vemo ali čutimo. Vendar je čezmerno enačenje s temi zunanjimi opredelitvami vzrok trpljenja.” Dandanes postaja to vse bolj pereč problem.
Ujeti smo v površen, nesmiselni potrošniški, način življenja. Vrednost oz. uspešnost posameznika in družbe določamo s kopičenjem imetja, z nenehno željo po gospodarski rasti, kar vodi v brezsrčno izkoriščanje večine in nenasitno pridobitništvo posameznikov. Obsedeni smo s poveličevanjem zunanjega videza, hlepimo po nesmiselni prepoznavnosti in navidezni pomembnosti v očeh drugih, po priznanjih in pohvalah, čeprav mnogokrat povsem zlaganih s strani neznancev… Pozornost od bistva in smisla življenja nam preusmerjajo vsiljene vrednote, ki so na prodaj in se nenehno spreminjajo, da ohranjajo našo pozornost, čeprav sta resnica in sreča povsem drugje (kot piše avtor knjige: “Zares bogati smo, če imamo izpolnjeno srce, to pa pomeni, da ljubimo in smo ljubljeni!” ). V eni izmed svojih pesmi sem zapisal: Reklame mamijo in oglasi všečni, kupite le še to pa boste srečni! A konca ni, ponudba se spreminja in sreča nam beži , izmika se, izginja… Živimo v svetu nedopustne dvojnosti. Na eni strani preobilje, na drugi strahotna beda in umiranje od lakote. Na eni strani zapravljanje denarja za orožje in vojne, na drugi ljudje v barakah, brez elektrike in pitne vode. Na eni strani izjemen tehnološki napredek, na drugi strani pa vse več osamljenosti, zbeganosti, depresije, občutka nevrednosti, nepomembnosti, praznine… In ljudje ne znajo drugače kot da si jo zapolnijo z nakupovanjem, primerjanjem z drugimi, s tekmovalnostjo, opravljanjem, zavistjo, ljubosumjem, škodoželjnostjo, nestrpnostjo in sovraštvom, z agresijo…Na razpolago so pa še alkohol, pomirjevala, uspavala, nikotin, droge…. Ah,ne. Življenje nam je dano, da se ga veselimo, ga cenimo, sprejemamo s hvaležnostjo in ponižnostjo, ga opazujemo in hvalimo v vsej njegovi pestrosti in barvitosti…in ga radostno in preudarno polnimo s prijaznimi mislimi, lepimi besedami in dobrimi deli.
Svoje pisanje bom končal z najlepšimi željami vsem bralcem knjige Pot vase in to kako drugače kot z enim izmed v mojem izvodu knjige krepko podčrtanih odstavkov Radhanath Svamija:
.
..kako naj prebudimo svojo izvorno naravo. Pot se zečne s spremembo značaja – s preobrazbo nadutosti v ponižnost, pohlepa v radodarnost, zavisti v hvaležnost, maščevanja v odpuščanje, sebičnosti v nesebično pripravljenost služiti, ravnodušnosti v sočutje, dvomov v vero in poželenja v ljubezen…

Svamijeve zgodbe so življenjske izkušnje avtorja z visokim spoznanjem, kdo je človek, od kod prihaja in kaj mu je naloga na zemlji. Radhanath Svami izkustveno razlaga Vede, vedenje iz lastnih izkušenj, ki učijo tudi današnji svet!
Potrebno se je prikloniti raziskovanju naše notranjosti, duhovnosti, da bi prišli do RES JE in ne RES NI CE! Brez TRANSFORMACIJE, razvoja človeka, razvoja srca in svetlobe ni sonca, ni Boga!p

“Radhanatha Svamija sem spoznala pred leti ob izdaji njegove knjige “Pot domov”. Srečanje me je globoko presunilo, saj so iz in okoli njega prostor prežemali neverjeten mir, sočutje in občutek sprejetosti. V njegovi bližini mi je bilo neverjetno prijetno. Enak občutek me je preveval, ko sme brala njegovo novo knjigo “Pot vase”. Prav iz vsake zapisane besede občutiš njegovo globoko skrb, ljubezen in sočutje do čisto vsakega živega bitja.”